Howard je igranje akustične kitare izpilil do popolnosti, pri tem pa je segel daleč izven ustaljenih okvirjev. Kitaro v svojih pesmih tako uporablja tudi kot ritmični inštrument, in to tako mojstrsko, da so ga mnogi oklicali za kitarskega čarovnika. Njegovo nadarjenost so prepoznale tudi množice – Ben je namreč razprodal že več slovitih koncertnih prostorov. Poleg rodne Velike Britanije je osvojil tudi Nemčijo, Francijo in Nizozemsko. Prepričal jih je s singli Keep Your Head Up, The Wolves in Old Pine.
Benovo navdušenje za glasbo sega v njegovo otroštvo, saj sta oba starša igrala kitaro, poleg tega pa sta mu prav starša predstavila glasbenike, ki so močno zaznamovali 60. in 70. Leta, pa tudi Benovo glasbo. Ben priznava, da je še zdaj odvisen od glasbenikov iz tistega časa, kot so Joni Mitchell, Bob Dylan, Van Morrison in Richie Havens.
Po končani srednji šoli je Ben vpisal študij novinarstva, a ga zapustil šest mesecev pred koncem. Spoznal je namreč, da je dovolj dober, da lahko svoje življenje v celoti posveti glasbi. »Veliko ljudi mi je reklo, da sem nor, ker sem fakulteto zapustil malo pred zaključkom. Toda eden od prijateljev mi je rekel, da najlepše živijo tisti, ki si upajo tvegati. In to me je vzpodbudilo. Tudi moji starši so me podprli; rekli so mi, naj počnem tisto, kar me bo osrečevalo,« je povedal.
In Howardova odločitev se je izkazala za modro. Množice, pa tudi mediji, so navdušeni nad njim – njegovimi lahkotnimi melodijami, naprednim igranjem kitare in besedili, katerim je posvetil veliko časa. V Guardianu so navdušeni nad njegovo zrelostjo, v Sunday Timesu pa so ga opisali kot edinstvenega in briljantnega. Njegov bogat, mogočen glas jih spominja na Rayja LaMonatgnea in mladega Johna Martyna. Z njimi se stinja tudi Independent, kjer so zapisali, da Howard s svojimi pesmimi več kot opravičuje primerjave z Bon Iver in Martynom.
Benov debitantski album, Every Kingdom, je že naprodaj!